Vsi zajčki, kar jih je živelo v gozdu, so imeli bratce ali sestrice. Vsi razen Uhca. "Zakaj pa jaz nimam bratca ali sestrice?" je vprašal mamico. "Počakaj do pomladi," mu je odvrnila.

Nekoč je živel kralj, ki se je naveličal vladanja. Nekega dne je poklical hčer. »S tvojo materjo bi šla na morje, kjer bi vse dni poležavala na plaži in zvečer vrgla kakšno partijo kart. Morda bi celo zaplesala.« »Le kdo ti brani, očka, saj si vendar kralj,« je rekla kraljična. »Že, že,« je previdno pokimal, saj si ni želel, da bi mu padla krona. »Toda nekdo bo moral prevzeti prestol. V navadi je, da se kraljev otrok poroči in nato zakonca skupaj vladata.«

Mesec je bil od nekdaj veseljak. Vse dneve je prespal in šele ko se je Sonce zvečer spravilo spat, je vstal, se pretegnil in šel špancirat po nebu. Sonce je bilo nanj jezno, ker ni nič svetil in grel, pa tudi nobene druge koristi ni bilo od njega. Ampak ker je bil lep, so ga imeli ljudje vseeno radi.

V veliki mlaki je živela majhna žaba. Nekega dne se je odločila, da gre v mesto na izlet.

Veverica Čopka in lastovka Zofka sta najboljši prijateljici. Skoraj vsak dan skupaj zajtrkujeta, opoldne skočita na kosilo, večino večerov prebijeta skupaj. Ob lešnikovem pecivu in želodovi kavici jima urice hitro minevajo.

Medved Mitja je zapustil svoj dom na Jelševi planoti, da bi si ogledal svet, a po osmih dneh hoje še ni videl drugega medveda, razen lastnega odseva v vodi. Ko je tistega popoldneva dospel do obronka gostega mešanega gozda, je zaznal znan vonj. Zajel je sapo in na ves glas zarjul: »Hej, hej! Je kdo doma?«

Moje ime je Babujan. Sem duh in živim v zapuščeni vili na koncu ulice. Odrasli se vili izogibajo, ker se jim zdi grda. Če bi bilo po njihovo, bi jo kar porušili. Otrokom ves čas ponavljajo, da v njej straši. Odrasli me seveda še nikoli niso videli, vendar nočejo, da bi otroci hodili noter. Pravijo, da stare, zapuščene zgradbe niso primerne za igranje, ker so nevarne.

Bil je lep pomladni dan, ko so se otroci vračali iz šole. Toplo sonce jih je spodbudilo, da so se začeli pogovarjati o počitnicah. »Mi gremo poleti vedno na morje,« se je pohvalila neka deklica. »Tam plavamo in se sončimo.« »Mi gremo pa v hribe,« je rekla druga. »Taborimo ob gorskem jezeru, plezamo po skalah, opazujemo gamse ...« »Jaz imam najraje zimske počitnice, ker gremo smučat,« se je zaslišal fantovski glas. »Poleti smo ponavadi kar doma. Z bratom greva vsak dan k reki, kjer doživiva veliko zanimivega.« Tako so klepetali, ko jih je pot vodila mimo krompirjeve njive.

Pusto petkovo popoldne je in Maja se na smrt dolgočasi. »Mama, lahko obiščem pisateljico?« vpraša mamo. »Kar se mene tiče, lahko!« pravi mama. »Kar se pisateljice tiče, pa ne vem!« Maja urno steče iz hiše, pohiti čez ulico, prečka vrt in pritisne na pisateljičin zvonec.

Viola je deklica, ki ljubi glasbo. Vsak dan ure in ure igra klavir. Z glasbo zna pričarati vse barve tega sveta, ustvariti pisane melodije, v različnih odtenkih in svetlostih. Modre barve jo dvignejo do sinjega neba, rožnate jo spominjajo na svežino jutra, zelene jo nesejo na travnik, vijolične pa jo okopljejo v vonju španskega bezga. Potem so tu še rumeni, rdeči, oranžni, topli toni, ki jo približajo pesku na pregretih obalah in večernim barvam neba. Vanje se Viola zateče ob mračnih zimskih večerih. Kaj pa črna barva? O, ne, te pa ne mara.

»Ups!« je rekel Igor, ko mu je na kožušček kanila kapljica smole. In to skoraj tik zatem, ko si ga je na čast veselemu dogodku natančno pokrtačil!

Igor je ups. Upsi so dlakasta, svetlo rjava bitja velikosti rakunov, ki obožujejo kampiranje.

Bilo je sončno sobotno jutro. Naselje se je šele prebujalo, ko se je čez travnik razlegel strašen vik in krik. »Vuf!« sem zalajal. »Kaj pa se dogaja?« Stekel sem mimo dreves in obstal ob poti, ki vodi k trgovini. Tam so vrana Olga, golob Stanko in sraka Karmen na ves glas vreščali: »Stran! Takoj stran! Ne moreš biti tu!«