»Kdaj bo že nehalo deževati!« se je jezila veverica Ernestina. »V takem vremenu me niti čiščenje ne veseli!«

V gozdu je živel volk, ki je imel strašno rad novotarije. Vsako soboto je šel v mesto in kupil, kar so imeli v trgovinah novega. Prvi v gozdu je imel plazma televizor, prvi je imel robotski sesalnik, prvi tride tiskalnik, pa videoprojektor s ta velikim platnom, blutuf slušalke in kar je še teh finih reči. Oblačil se je zmeraj v hlače do kolen in vrhnji gumb na srajci je imel zmeraj odpet. Tak gizdalinski volk je bil to.

Mravljinček Arnold je po pouku neučakano pohitel naravnost domov in že s praga veselo mahal s spričevalom. »O, kako lep uspeh! Same petice! Zelo sva ponosna nate,« sta ga pohvalila mama in oče. Mama je pripravila praznično kosilo in Arnold je za poobedek smel pojesti kar tri kristalčke sladkorja. »Sinko, uživaj v zadnjih počitnicah,« ga je s tipalkami pobožal oče, »jeseni pa resno delo. Si že kaj razmišljal, kakšno službo bi rad opravljal v mravljišču?«

Že podnevi je začelo padati in proti večeru se je dež še okrepil. Gozdni prebivalci so se stisnili v svoja zavetja in čakali, da mine. Toda deževati kar ni in ni nehalo. Voda je zmočila prav vsak kotiček v gozdu, prepojila zemljo in vdrla v vsako luknjo.

Zmaj Kihaj si je na vso moč želel biti prijazen zmaj. Hotel se je družiti z ljudmi, z njimi igrati nogomet in čohljati psičke za uhlji. A kaj, ko je zmaja Kihaja mučila nadloga po imenu seneni nahod. Kadarkoli je zavohal kakšno rastlino, je dobil napad kihanja. Zmajsko kihanje pa ni šala, saj jim takrat skozi nosnice bušne ogenj, kar pomeni, da med kihanjem ni pametno čohljati psičkov.

Mračilo se je in mama se je odpravljala na lov.

»Glejta, da ne bosta razgrajala,« je opomnila naju z bratcem. »Samo še tega se nam manjka, da nas odkrijejo ljudje.«

Filip je bil preudaren in milosten, le nekoliko svojeglav kralj.

Bil je že v letih, še vedno pa zdrav kot dren ter močan in okreten, da je na turnirjih kot za šalo premagoval mlajše viteze in največje junake kraljestva. Le slišal je vedno slabše.

V krošnji divje jablane je v skritem duplu spal škrat Ruj. Sončni žarki tja notri skoraj nikoli ne posijejo, danes pa so se tiho prikradli v temo in požgečkali škrata po licu. Ruj je skočil pokonci, pokukal v beli dan in se pretegnil.

»Aaah, pa tako lepo sem spal …« je glasno zazehal. »In tako lepo sanjal …«

Bilo je mesto in sredi mesta knjižnica. V njej je bilo toliko knjig, da so zasedale police od stropa do tal. Nekatere so bile že zelo stare in zato veliko vredne. Vsak dan so prihajali ljudje, od daleč so jih gledali in govorili: »O, kako dragocene knjige imamo! Nikar se jih ne dotikajmo: stare so in občutljive; lahko jih ponesreči poškodujemo.«

Travne bilke in cvetlice so se zibale v vetru in se med valovanjem šepetaje pritoževale nad sušo. Pisanega travnika že dolgo ni bil zalil dež. Zemlja je bila suha kot poper, le ena luža je še ostala. Pri njej so se zbirale žuželke, da bi si potešile žejo.

Žan se je nestrpno presedal na avtobusnem sedežu. Z vrtcem so obiskali Narodni in prirodoslovni muzej in komaj je čakal, da pride domov, da bo lahko vsem povedal, kaj je videl. Misli so mu švigale sem ter tja, ko je podoživljal obisk. V veliki dvorani je videl okostje mamuta. Bilo je skoraj tako veliko kot avtobus, s katerim se je peljal. Pa majhni jamski hrošči. Pa veliki jamski medved. Pa minerali. Pa ribji fosili. Pa še in še. Vse do najstarejše piščali na svetu, ki so jo iz medvedje kosti naredili neandertalci v Divjih babah.

»To morate slišati!« je maček Jure pritekel k prijateljem, ki so počivali v senci za šolo. »Na vrhu zadnjega bloka stoji čebelnjak!«

»Tu, v mestu?« je bil začuden pes Brane.