Nekega dne se je rovka odločila, da bo na vrtu posadila radič. Za sladkanje in za zdravje, seveda.

»Ra-ra-ra, ro-ro-ro,

ta radič za rovko bo!

Ro-ro-ro, ra-ra-ra,

rovka sladko se smehlja!« je pela in se veselila.

Miška ima rojstni dan. Danes si bo privoščila največji oreh, ki ga je prihranila za to priložnost. Le streti ga še mora.

Malo jo skrbi. So njene šapice dovolj močne? Včeraj je potožila sosedu mišjaku, pa se je le namuznil.

Uh, kako se veseli oreha! Bo že kako prišla do njega.

Vsa v pričakovanju steče v shrambo.

V hosti blizu Strahomira je živel medved po imenu Tihomir. Če nekomu rečemo, da je pogumen in močan kakor medved, je to pohvala. A Tihomir ni bi tak.

Bil je pravo nasprotje pogumnega medveda. Z eno besedo: bil je boječka. Pravi zajček plahunček v medvedjem kožuhu.

Nekoč se je v živalskem vrtu lama zaljubila v lenivca.

»Le-le-le-lenivec je najle-le-le-lepši,« je modrovala in ga zaljubljeno gledala, ko je spal na palmi. Od zaljubljenosti je bila rdeča kot pikapolonica.

Na močvirnatem delu travnika, ki so mu rekli Blatno, je živela gruča žužkov. Njihovo življenje je bilo sicer lepo, a pogosto jih je pestila blatna moča, zato se je rogač nečesa domislil.

»Poglejte me, na suhem sem, vi pa v blatu! Haha!« se je šopiril rogač, ki si je privlekel kupček kamenja in stal na njem.

Medved Miha, jazbec Janez in rakun Rajko so sedeli okrog štora v bližini čebelnjaka. Ker se niso mogli dogovoriti, čigav bo med, je medved odločil:

»Zmešajmo čebelje karte. Tisti, ki zmaga, dobi med.«

V nekem gozdu je živelo pet trolov. To so bili gozdni telebani, ki so si vrtali po nosu in počeli same traparije. Enkrat so lovili veter, drugič pa metali kamne v oblake, dokler jim niso prileteli nazaj in z buško okrasili njihove trde betice. Potem so se z glavo zaletavali v skale in se jezili: »Av! To, to, to boli! Ti, ti, ti butasta skala!« Z buškami in lačni so se odločili, da je čas za malico. Nabrali so štorovke; to so gobe, ki rastejo na štorih in jih šteli, da si jih bodo lahko razdelili. »Takole. Ta, ta, ta, ta, ta,« je štel prvi. »Štejte z mano, da bo prav. Ta, ta, ta, ta, ta.«

Nekoč je v živalskem vrtu živela gorila Goga. Bila je zelo nesrečna. Godrnjala je sama zase in nergala, a nihče ni vedel, kaj je narobe. »Go-ga, Go-ga, zakaj tako žalostno gledaš?« so jo ogovarjali, pa ni nič odgovorila.

Predstavljam ti top tri brezplačne dejavnosti v Igrivi igralnici, ki so bile v zadnjem mesecu največkrat obiskane ;)

Ko je bila Maja še majhna, je rada sedela na pručici. Rada je tudi tekala po travniku za modrimi metulji, obuta v gumijaste škornje čofotala po lužah in se gugala na poslikanem lesenem konjičku, najraje pa je sedela na pručici. Imela je tri punčke, tri gospodične, obute v bleščeče se copatke, ki jih je Majina teta Zoja prinesla z enega svojih potovanj.

Maja je punčke česala s srebrnim glavnikom. Prvi je spletla kitke, drugi je lase počesala v čop in ga povezala z modrim svilenim trakom. Lase tretje pa je nakodrala, da so bili kakor valovi na morju.

»Mami, žoga mi je padla na sosedov vrt,« je razburjeno povedala Ana. V kuhinjo je pritekla kar v čevljih in bila je na robu solz.

»Na vrt soseda Kalana?« jo je zaskrbljeno vprašala mama.

Pri Zajčevih na robu Globokega gozda so se skotili štirje zajčki. Oče in mama sta jih ponosno opazovala in jih poimenovala po njihovih lastnostih: Marko Skače, Lenko, Bombažek in Maks Veliki.